Navodilo za prekuhavanje vode

Potem ko voda zavre, po navadi zadostuje, da burno vre še eno minuto. Ker se pogoji delovanja na klice spreminjajo z naraščajočo nadmorsko višino, je najbolje vretje podaljšati. Zaradi večje varnosti priporočamo, da voda vre tri minute. Tako uničimo ali dezaktiviramo vegetativne oblike patogenih bakterij, viruse ter tudi ciste giardiae in kriptosporidijev. Tri minute vretja zagotavljajo tako široko varnost, da to vodo lahko uživajo tudi osebe z močno oslabljenim imunskim sistemom (npr. bolniki z aidsom). 

 

Zaradi možnosti dodatnega onesnaženja prekuhane vode je najbolje, da ostane v isti posodi, v kateri smo jo prekuhali. Hranimo jo v hladilniku, v čisti in pokriti posodi. Tako pripravljeno vodo lahko za pitje uporabljamo 24 ur, izjemoma do 48 ur. 


Če je voda motna, moramo pred prekuhavanjem odstraniti večino trdnih delcev. To dosežemo z usedanjem in nato filtracijo čez več plasti čiste, najbolje prelikane tkanine ali čist papirnat filter (npr. pivnik, kavni filter).

  Prekuhavanje vode, vrenje vode

 

Ker je prekuhana voda lahko manj prijetnega okusa, za pitje priporočamo pripravo čaja oz. drugih napitkov, lahko pa jo zaužijemo v obliki juhe ali kakšne druge jedi.

 

Povzetek

 

 
  • Razkuževanje pitne vode s prekuhavanjem je varna metoda.
  • Tri minute vretja pomenijo zagotovljeno široko varnost.
  • Če je voda motna, jo pred prekuhavanjem zbistrimo z usedanjem in nato filtracijo.
  • Preprečiti moramo možnost dodatnega onesnaženja.
  • Vodo shranimo na hladnem.
  • Za pitje jo uporabljamo 24 ur, izjemoma 48 ur.

Prekuhavanje pitne vode je ukrep priprave pitne vode, s katerim odpravimo mikrobiološko onesnaženost pitne vode in je praviloma kratkoročen. Ukrep je potreben zaradi varovanja zdravja ljudi, če uporaba pitne vode predstavlja potencialno nevarnost za njihovo zdravje.

Čiščenje hišnega (sekundarnega) vodovodnega omrežja

Redno čiščenje sekundarnega vodovodnega omrežja v stanovanjskih objektih je ena od osnov za preskrbo prebivalstva z zdravstveno ustrezno pitno vodo. V primeru obnavljanja hišne vodovodne napeljave za vodomerom ali daljše neuporabe pitne vode se lahko poveča delež bakteriološko oporečnih pitnih vod. Posledica povečanja bakteriološke oporečnosti omogoča idealne pogoje za hitrejšo rast in razvoj biofilma na cevovodnem omrežju. Pri ponovni uporabi vode se s sten cevi in z mrežic, nameščenih na izlivkah, lušči in izpira vsebina razbohotenega biofilma. V vodi so takrat prisotne tudi bakterije, ki tvorijo in sestavljajo biofilm ter lahko povzročajo razna prebavna in dihalna obolenja (Escherichia coli, koliformne bakterije, legionela …).

 

Predlagamo, da se sekundarno vodovodno in toplovodno omrežje očisti tako, da se voda na vseh izlivkah izpira najmanj 30 minut. Pred izpiranjem naj se z vodovodnih pip in prh odstranijo vse mrežice, po izpiranju in pred ponovno montažo pa naj se najprej očistijo. Predlagamo, da se na celotnem toplovodnem sistemu v stavbi izvede tudi toplotni šok zaradi morebitnega razvoja legionele. Toplotni šok naj bo izveden tako, da bo temperatura vode na najnižji izlivki vsaj 65 °C.

 

Čiščenje vodovodnega omrežja v stavbi glavnega in stranskega cevovoda ter še posebej mrtvih krakov vodovodnega omrežja (to so ves toplovodni sistem in še posebej grelna telesa, kot so bojlerji), kjer je gibanje vode minimalno, bi bilo treba opraviti najmanj enkrat letno. S takim ravnanjem bi preprečili tvorbo bakterijskih biofilmov v notranjosti cevovodov.

S čiščenjem hišnega vodovodnega omrežja vsaj enkrat letno preprečimo tvorbo bakterijskih biofilmov v notranjosti cevovodov.

Vzdrževanje notranjega omrežja za oskrbo s pitno vodo v šolah in kuhinjah

V obratih, kjer potekata proizvodnja živil in promet z njimi (v gostinskih obratih, šolskih in drugih kuhinjah, trgovinah, slaščičarnah, pekarnah, delikatesah, živilski proizvodnji …), je treba redno skrbeti za kakovost pitne vode v notranjem omrežju, tj. v vodovodnem omrežju znotraj objekta.

V ta namen svetujemo, da se redno izvaja nadzor nad kakovostjo pitne vode v notranjem vodovodnem omrežju in da se redno čisti ter vzdržuje vodovodne cevi in vse pipe. Pri oskrbi z vodo, ki prihaja v omrežje brez predhodne obdelave (naravna voda brez razkuževanja), svetujemo:

  • Voda naj na vseh pipah, ki se uporabljajo za umivanje rok in osebno higieno, za pranje živil in čiščenje, ali kjer se voda uporablja kot surovina, pred začetkom dela teče vsaj 2 minuti oziroma toliko časa, da se temperatura vode na pipi ustali (se ne znižuje več).
  • Vsaj enkrat na 14 dni naj se na vseh pipah snamejo in očistijo mrežice.
  • Na vsaki pipi ali najmanj na eni pipi v obratu naj se vsaj enkrat letno odvzame vzorec pitne vode za mikrobiološko preiskavo. Istočasno naj se odvzame tudi vzorec vhodne vode (pred ali takoj za uro).
  • Če je živilski obrat priključen na vodovod, katerega mikrobiološka kakovost pitne vode občasno niha, naj se vsaj enkrat letno razkužijo (klorni šok) mrežice na pipah in notranje omrežje. Enak postopek svetujemo tudi v primeru, ko se na omrežju ali v obratu izvajajo sanacijska dela.
  • Če klorni šok ni mogoč, predlagamo, da se interno omrežje vsaj dvakrat letno klorira. Klor naj bo prisoten v vodi vsaj dva dni s koncentracijo preostalega prostega klora v vodi med 0,2 in 0,4 mg/l vode.
  • Zapisi o vzdrževanju, čiščenju, razkuževanju, posegih, vzorčenju in rezultatih vzorčenja naj se ustrezno vodijo in arhivirajo.

 

Pri oskrbi z vodo, ki prihaja v omrežje po predhodni obdelavi (voda po razkuževanju), svetujemo:

  • Voda naj na vseh pipah (izlivkah), ki se uporabljajo bodisi za umivanje rok bodisi osebno higieno, pranje živil, čiščenje, ali če se voda uporablja kot surovina, pred začetkom dela teče vsaj dve minuti oziroma toliko časa, da se temperatura vode na pipi ustali (se ne znižuje več) – na primer vsako jutro pred začetkom dela, še posebej ob ponedeljkih, če obrat med koncem tedna ni obratoval in je voda v ceveh mirovala.
  • Vsaj enkrat na 14 dni naj se na vseh pipah snamejo in očistijo mrežice.
  • Na vsaki pipi ali najmanj na eni pipi v obratu naj se vsaj enkrat letno odvzame vzorec pitne vode za mikrobiološko preiskavo. Istočasno naj se vzame tudi vzorec vhodne vode – pred ali takoj za vodomerom.
  • V primerih, ko na omrežju ali v obratu potekajo sanacijska dela, naj se izvede razkuževanje (klorni šok) notranjega omrežja in mrežic na pipah.
  • Zapisi o vzdrževanju, čiščenju, razkuževanju, vzorčenju in rezultatih vzorčenja naj se ustrezno vodijo in arhivirajo.

 

V primeru, da je v notranjem omrežju nameščen filter za čiščenje vode, ga je treba redno in zelo skrbno vzdrževati, čistiti in menjati. Redno je treba tudi preverjati njegovo delovanje. Uspešnost delovanja filtra preverjamo z odvzemom vzorcev pitne vode za mikrobiološko preiskavo pred in po filtraciji. V primeru, da se vzdrževanje filtrov slabo in neredno izvaja, se mikrobiološka kakovost in varnost pitne vode lahko zelo poslabšata. Nevzdrževan filter postane vir okužbe z mikroorganizmi.

 

Za dodatne informacije se lahko obrnete na upravljavca vodovoda, ki oskrbuje vaš obrat oziroma šolo.

Nevzdrževan filter postane vir okužbe z mikroorganizmi in onesnaži kakovostno pitno vodo iz vodovoda.

Zaščita vodomera pred zmrzaljo

V mrzlih zimskih mesecih so temperature zraka precej nizke, zato se posledice zimskih temperatur kažejo tudi na poškodovanih vodovodnih priključkih in vodomerih. Zmrzal je najpogostejši krivec, da se vodomer pokvari – poči. Zato ga je treba zaščititi pred temi vremenskimi dejavniki z ustrezno toplotno zaščito in občasnim pretokom vode.
 
 Zmrzal na vodovodnem priključku  

Kot upravljavec vodovodnega sistema ne prevzemamo odgovornosti za tovrstne poškodbe vodomerov, saj so vodomeri v lasti uporabnikov, ki morajo sami poskrbeti za preventivno zaščito vgrajenih vodomerov, to je toplotno izolacijo vodomerov oz. vodomernih jaškov.

 

Zato svetujemo, še posebej vsem uporabnikom, ki nimajo stalnega prebivališča v objektih, v katerih so nameščene vodovodne inštalacije (npr. počitniške hišice, vikendi ipd.), da občasno preverijo stanje svojega vodomera in skrbno pregledajo okolico vodomerov. 

 
Vodovodni priključek in vodomer  pred zmrzaljo zaščitimo:
  • z dovolj globokim vodomernim jaškom z izoliranim pokrovom,
  • z dodatno toplotno zaščito nad vodomerom z izolacijskimi materiali (termoizolacijski pokrov),
  • z jaškom, ki je  brez dna, kar omogoča prehod toplote iz spodnjega sloja zemlje neposredno pod termoizolacijski pokrov,
  • s preprečitvijo kroženja hladnega zraka v vodomernem jašku oziroma okrog inštalacij,
  • z zagotavljanjem kroženja vode po inštalacijah ob pojavu nizkih zunanjih temperatur .

 

počena vodovodna cev
V kolikor bi prišlo do kakršni koli poškodb na vodomeru, nas obvestite na dežurno telefonsko številko.

Skladno z določili Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju vaše občine vam poškodovani vodomer zamenja le izvajalec javne službe oskrbe s pitno vodo. Stroške, ki so posledica neodgovornega ravnanja uporabnikov, krijejo lastniki oz. uporabniki sami.

Odlok o oskrbi s pitno vodo uporabnikom ne dovoljuje, da bi sami izvajali demontažo vodomera.

1 m3 vode stane manj kot drago popravilo vodovodne inštalacije.

Voda iz plastenk

1. Kakšna je razlika, če pijemo vodo neposredno iz pipe ali iz plastenke? Katere snovi so prisotne v plastenki?

 

Kakovost vode iz plastenk in velikih posod oziroma balonov je glede kemijskih lastnosti

primerljiva s kakovostjo vode iz pipe. Uporaba plastenk je praktična, ni pa nobenega razloga, da ne bi pili vode iz pipe, če je ustrezna voda na voljo.

 

Voda v plastenki je za razliko od vode iz pipe daljši čas v stiku s plastiko, iz katere je narejena plastenka. Plastika, tako kot tudi drugi materiali, namenjeni za stik z živili, lahko sprošča v živila (vodo) različne snovi. Plastični materiali sproščajo večinoma organske spojine, drugi, npr. kovinski materiali, steklo in keramika, pa lahko sproščajo težke kovine. Snovi, ki se sproščajo, so ostanki izhodnih snovi in aditivov, pa tudi reakcijski in razpadni produkti izhodnih snovi. Sproščanje je odvisno od vrste materiala, vrste živila (ali je snov, ki se sprošča, topna v živilu), temperature in časa stika, od razmerja med prostornino živila in površino materiala. Količina snovi, ki se sme sproščati v živila, je zakonsko omejena. Bolj so snovi škodljive in navzoče v okolju, manj jih sme biti v živilih.

 

Pretirana skrb zaradi plastenk za vodo je odveč – pri plastenkah za vodo gre za sproščanje zelo nizkih koncentracij snovi (dosti nižjih od zakonsko določenih mej). Pravzaprav so koncentracije snovi, ki se sproščajo iz plastenk v vodo, po navadi pod mejo določljivosti preizkusnih metod.

 

2. Kaj pomenijo različne označbe na plastenkah (številke)? Kakšne plastenke poznamo? Ali je med njimi kakšna razlika?

 

Označevanje plastike s trikotnikom, v katerem je številka, so razvili v ameriškem združenju plastične industrije (American Society of Plastics Industry) v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Oznake nam povedo, iz katere vrste plastike je izdelek narejen. Omogočajo lažje razvrščanje in recikliranje (vendar ne zagotavljajo, da bo izdelek res recikliran).

 

Oznaka 1 v trikotniku pomeni, da je izdelek narejen iz plastike, ki ji strokovno rečemo

polietilen tereftalat (kratica PET); oznaki 2 in 4 sta za polietilen (visoko gostotni HDPE in nizko gostotni LDPE); oznaka 3 je za polivinilklorid (PVC); oznaka 5 za polipropilen (PP); oznaka 6 za polistiren (PS); oznaka 7 v trikotniku pomeni, da je izdelek narejen iz drugih vrst plastike, ki zgoraj niso bile naštete, npr. melamina, polikarbonata. Oznake na izdelku niso obvezne. Te oznake o izločanju kemikalij v živila ter o varni uporabi plastenk ne povedo ničesar. Če namen uporabe materiala ni jasen, je za potrošnika pomembnejše, da sta na njem znaka za kozarec in vilice. Material, ki še ni v stiku z živilom, ima lahko tudi napis »namenjeno za stik z živili« ali sliko, iz katere je razvidno, da je izdelek namenjen za stik z živili. Če je namen uporabe očiten in vsem razumljiv, npr. pri skodelicah za kavo, jedilnem priboru ali podobno, pa znak ni obvezen. Znak potrjuje, da je material izdelan z upoštevanjem pravil, ki veljajo za področje materialov, namenjenih za stik z živili.

 

 voda v plastenkah

 

Plastenke, že napolnjene z vodo, so večinoma izdelane iz polietilen tereftalata – torej

plastike, ki jo označujeta kratica PET ali PETE in oznaka 1. Plastenke, ki se prodajajo za večkratno uporabo, so večinoma narejene iz tritana (oznaka 7), lahko pa tudi iz polietilena (kratici HDPE in LDPE ter oznaki 2 in 4) ali polivinil klorida (kratica PVC, oznaka 3). Veliki baloni za vodo (v trgovskih centrih, zdravstvenih domovih …) so narejeni iz polikarbonata (kratica PC, oznaka 7). Polikarbonat nastane s polimerizacijo bisfenola A (BPA). BPA je spojina, o kateri je bilo v javnosti veliko govora in jo je zelo temeljito obravnavala tudi Evropska komisija. Obravnavane toksikološke študije, predstavljene Komisiji, niso dale zanesljivih dokazov o škodljivosti BPA, zato polikarbonatna plastika v Evropski uniji za izdelavo materialov, namenjenih za stik z živili, ni prepovedana, razen za otroške stekleničke. Evropska komisija je pri otroških stekleničkah uporabila previdnostni princip zaradi občutljive otroške populacije in je uporabo BPA za proizvodnjo otroških plastenk kljub vsemu prepovedala.

 

3. Je pomembno, katera tekočina je v plastenki (npr. je razlika, če je v plastenki voda ali sok)?

 

Na migracijo snovi (kot je rečeno v odgovoru na prvo vprašanje) vpliva vrsta živila.

 

4. Je zaporedno uporabljanje plastenke lahko nevarno – npr. kupimo plastenko vode, nato pa vanjo točimo vodo iz pipe še 14 dni?

 

O vplivu vnovične uporabe plastenk, napolnjenih z vodo, na migracijo snovi iz plastenk ni

dovolj podatkov. Take plastenke proizvajalci preizkušajo za enkratno uporabo in dolgotrajni stik pri sobni temperaturi (kar je na splošno predvidljiva uporaba plastenk, napolnjenih z vodo). V Sloveniji jih potrošniki zaradi praktičnosti in cene uporabijo večkrat. Nekaj preizkušanj tovrstne uporabe smo na Inštitutu že naredili – ugotavljali smo, kako večkratna uporaba vpliva na migracijo antimona iz plastenk. Pri plastenkah, ki jih uporabljajo največji proizvajalci embaliranih vod v Sloveniji, nismo ugotovili nobenega vpliva večkratne uporabe pri sobni temperaturi (migracija antimona je bila v vseh primerih pod mejo določljivosti metode). Treba bi bilo preizkusiti še migracije drugih snovi in vpliv različnih temperatur med shranjevanjem.

 

5. Ali so različne vrste plastik varne za stik z živili ali vodo?

 

Različne vrste plastik so varne za stik z živili pod pogojem, da so se proizvajalci pri njihovi izdelavi držali posebnih pravil. Plastiko, namenjeno za stik z živili, namreč naredijo drugače kot plastiko za druge namene (plastične talne obloge, plastični cvetlični lončki, izolacija žic, in podobno). Za izdelavo plastike, namenjene stiku z živili, se uporabijo samo nekatere (preverjene) surovine (v zakonodaji je napisan njihov seznam), pri njihovi proizvodnji se proizvajalci ravnajo v skladu s specifičnimi pravili, ki veljajo za področje materialov v stiku živili (posebej v proizvodni praksi). Po končani proizvodnji izdelke preizkušajo in se prepričajo, da se pri določenem načinu uporabe (za določena živila, temperature, površine)  iz materialov  kemikalije, ki bi bile zdravju škodljive ali bi vplivale na nesprejemljiv okus, vonj in videz živila, ne sproščajo.

 

V Sloveniji sproščanje snovi iz različnih materialov v stiku z živili izčrpno in redno

preverjamo že desetletja. Laboratoriji so akreditirani (neodvisna inštitucija vsako leto

podrobno preveri naše delo, tako da so naši rezultati priznani tudi v tujini), redno se udeležujejo medlaboratorijskih primerjav z odličnimi rezultati, seznanjeni so z vsemi novostmi v zvezi z migracijami in njihovim preizkušanjem, med drugim aktivno sodelujejo pri delu evropske mreže referenčnih laboratorijev za materiale v stiku z živili. Rezultati kažejo redke kršitve zakonodaje.

 

O kršitvah in predpisih, ki veljajo za materiale, namenjene za stik z živili, se lahko tudi sami informirate na spletu. Sistem hitrega obveščanja za živila in krmo RASFF objavlja seznam spornih vzorcev iz vse Evrope. V brskalnik lahko vtipkate RASFF in poiščete, kar vas zanima. Koristne informacije lahko najdete še na spletni strani Inštituta za varovanje zdravje in Ministrstva za zdravje. Včasih boste opazili tudi obvestila v medijih in trgovinah, kjer so prodajali sporne izdelke.

 

Z vprašanji se vedno lahko obrnete na strokovnjake Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije ali na Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije.

 

Kot zanimivost vam podajamo še komentar ga. Lučke Kajfež Bogataj, ki je bil objavljen v reviji Polet, dne 15. 4. 2008, in sicer na temo http://www.infrastruktura-bled.si/sl/Dejavnosti/Vodovod/Obvestila

 

"Vsakič, ko izpraznite litrsko plastenko, z njo porabite tudi četrt litra nafte."

Lučka Kajfež Bogataj

Navodila za prevoz pitne vode

Za prevoz pitne vode potrebujemo cisterno iz nerjaveče pločevine, ki se uporablja samo v ta namen. Pred uporabo jo je treba razkužiti s klornim preparatom, potem pa še sprati z neoporečno vodo oziroma z vodo, ki jo bomo transportirali.

 

Transportiramo neoporečno vodo iz vodovodnega sistema, ki je glede mikrobioloških preiskav in kemijskih analiz neoporečna. Pred polnjenjem cisterne naj voda teče vsaj par minut, tako da polnimo svežo vodo. Ves material, ki se uporablja za polnjenje cisterne, mora ustrezati standardom in biti redno vzdrževan na najvišjem nivoju higiene. Pred transportom naj se transportirana voda klorira, in sicer tako, da bo koncentracija rezidualnega klora v vodi 0,3–0,5 mg/l vode.

 

prevoz pitne vode 

 

Ko se prevoz konča in se voda pretoči v vodohran oziroma cisterno, je treba preveriti vrednost rezidualnega klora. Transportirana voda naj ima pred uporabo koncentracijo rezidualnega klora 0,3–0,5 mg/l vode. 

 

Voda, ki je namenjena za transport, naj se bakteriološko pogosteje nadzoruje po notranjem nadzoru in po sistemu HACCP.

 

Zagotavljanje ustreznih količin varne pitne vode vsakemu človeku vedno in povsod sodi med osnovne elemente zagotavljanja zdravja. V okviru gospodinjstva oziroma doma se pri zagotavljanju količin pitne vode upoštevajo naslednje količine vode, izražene na osebo na dan.

 

– Minimalna količina 20 l pitne vode na osebo na dan je tista minimalna količina, ki je potrebna za pitje, pripravo hrane in osnovno osebno higieno – umivanje rok, pranje živil.

Od tega naj bi bilo 7,5 l vode namenjene za pitje in pripravo hrane.

 

– Količina pitne vode, večja od 50 l, zadošča še za osnovno pranje perila in kopanje (poleg umivanja, potreb za pitje, pripravo hrane in osnovno osebno higieno – umivanje rok, pranje živil).

 

– Količine pitne vode, večje od 100 l, zadovoljijo dodatne potrebe udobja in dobrega počutja.

 

Za osnovne fiziološke potrebe  oz. preživetje – pitje, naj bi zadoščali povprečno 2–3 l, za otroke do 10 kg naj bi bila ta količina 1 l.

Za pripravo hrane – kuhanje, je treba zagotoviti 2 l in več pitne vode na osebo na dan. V to količino ni všteto pranje živil.

 

Pri zagotavljanju minimalne količine (pitje in priprava hrane) je treba upoštevati predvsem

klimatske pogoje in telesno aktivnost, spol in starost, nekatera fiziološka stanja (nosečnost, dojenje), prehrano in zdravstveno stanje. Če upoštevamo potrebe doječe matere z zmerno telesno aktivnostjo pri zmernih temperaturah, potrebna količina pitne vode znaša 7,5 l na dan (za pitje in pripravo hrane). Ta količina zadosti potrebam večine ljudi v večini pogojev okolja.

 

V izjemnih pogojih je treba zagotoviti minimalno količino 7,5 l pitne vode na osebo na dan. V teh pogojih je treba vzpostaviti učinkovito rabo minimalne količine 7,5 l tudi za osnovno osebno higieno. Taka oskrba lahko traja le 2–3 dni. Količina se mora nato povečati na najmanj 20 l na osebo na dan, izjemoma na 15 l na osebo na dan. 

 

V primeru dovažanja pitne vode se zagotovi najmanj nujna količina porabe pitne vode na prebivalca.

Priprava vode

Kaj je priprava pitne vode?

Priprava vode (uporabljajo se tudi izrazi: čiščenje, kondicioniranje, obdelava) je obdelava vode, s katero se zagotovita njena skladnost in zdravstvena ustreznost. Pogosto je to edini način, da si lahko zagotovimo pitno vodo, saj onesnaženje okolja narašča, pojavljajo se nove potrebe, količina vode je omejena, prav tako vodnih virov. V Sloveniji ima pri izbiri  za oskrbo s pitno vodo prednost tista voda, za katero priprava ni potrebna.

 

Kakšne načine priprave poznamo?

V pripravi vode uporabljamo fizikalne, kemijske in biološke metode, samostojno ali v kombinaciji. Priprava je lahko kompletna ali delna; lahko je omejena le na razkuževanje. Verjetnost in posledice mikrobiološkega onesnaženja pitne vode narekujejo, da na tem področju ukrepamo prednostno oziroma zagotovimo, da je onesnaženje s stranskimi produkti razkuževanja na čim nižji ravni, ne da bi bil ogrožen učinek razkuževanja.

 

Kako se izbere način priprave?

Način priprave izberemo za vsak posamezni primer oskrbe na podlagi ocene prispevnega območja, značilnosti zajetja, večkratnih laboratorijskih preiskav kakovosti surove vode ter stanja drugih elementov sistema. Poznati moramo splošna in specifična, dejanska in potencialna onesnaženja. Priprava je odvisna od stopnje čistosti vode, ki jo želimo doseči, in od vrste onesnaženja.

 

S kakšnim pristopom dosežemo najboljše rezultate oskrbe?

Pristop večkratnih ovir vključuje izbiro najboljšega dostopnega vira, njegovo zaščito in varovanje, optimalno pripravo ter brezhibno vodovodno omrežje. Priprava obsega najmanj razkuževanje in morebiti filtracijo za vse vode (razen izredno kakovostnih primarnih virov). Pristop večkratnih ovir zagotavlja varnost tudi v primeru, če pride do odpovedi posameznega elementa.

 

Na kaj je treba še misliti, ko se odločamo za pripravo pitne vode?

Priprava mora zagotavljati rezervo zaradi popravila, vzdrževanja ali odpovedi posamezne komponente. Če je razkuževanje potrebno, mora biti vsa nujna oprema dvojna. Uspešnost priprave je odvisna tudi od delovanja naprav – te včasih ne izpolnjujejo obljub, niso prilagojene ali so slabo vzdrževane. Zato naj se prouči delovanje že nameščenih naprav enakega tipa in upošteva izkušnje. Za doseganje optimalnih rezultatov je nujna usposobljena ekipa, ki z napravo dela.

 

Kaj pa razredčevanje vode?

Kot način priprave nekateri štejejo tudi razredčevanje oziroma mešanje vod različnih kakovosti. Razredčevanje naj bi  bilo uporabljeno izjemoma za prehoden čas; pravi pristop je v odpravi vzrokov onesnaženja in ne le doseganje vrednosti pod dopustno vrednostjo.

 

Kakšne postopke lahko uporabljamo v pripravi pitne vode?

V pripravi vode uporabljamo naslednje postopke:

 

– Destilacija

To metodo uporabljamo pri razsoljevanju morja ali v primerih, ko ločujemo bolj hlapne sestavine ali trdne snovi, ki ostanejo. Dobimo zelo čisto vodo, v kateri pa so lahko prisotne hlapne kemikalije.

 

– Aeracija

Pri prezračevanju pride do izmenjave plinov – vnosa kisika, odstranitve žveplovodika, ogljikovega dioksida, radona itn. Tak proces je npr. učinkovit pri oksidaciji železa ali mangana ali pa odstranjevanju vonja in okusa.

 

– Koagulacija

Delci, vključno z mikroorganizmi,  se združujejo v večje kosmiče, ki se potem hitreje usedajo. Proces pospešimo z dodajanjem sredstev – koagulantov, npr. aluminijevim sulfatom ali železovim kloridom, ali pa sintetičnih polimerov. Kosme odstranimo s sedimentacijo in/ali filtracijo. S postopkom zmanjšamo število mikrobov za  90–99 %.

 

– Flokulacija

Gre za nežno  mešanje, ki izboljša stik med delci in kosmiči ter olajša združevanje v večje kosme. Proces kombiniramo s koagulacijo.

 

– Sedimentacija ali usedanje

Zaradi težnosti pride do usedanja delcev, vključno mikroorganizmov. Proces je počasen, ovira pa ga vsako gibanje. K usedanju pripomore dodatek koagulanta. Sediment oz. blato je odpadek, ki vsebuje veliko vode, ki jo je treba odstraniti, za kar lahko uporabimo sušenje, filtrske stiskalnice, vakuum.

 

– Filtracija

Pri pretakanju vode skozi porozne strukture pride v porah do adhezije in sedimentacije drobnih delcev, vključno mikroorganizmov. V glavnem ne gre za mehanično lovljenje, ker so dimenzije zadržanih delcev mnogo manjše od velikosti por. Včasih potekajo v porah tudi kemijske reakcije in biološki procesi.

 

Kaj je peščeni filter?

Filter včasih imenujemo hitri peščeni filter. Višina običajnega peščenega filtrskega sloja je 1 m, pesek v njem pa je granulacije 0,5–1 mm. Površina pod filtrskim slojem mora biti dobro drenirana, da voda ne zastaja, in opremljena s šobami za izpiranje. Čiščenje je potrebno takrat, ko se filter zapolni in se prepustnost zmanjša. Ko vključimo protitok, se pesek dvigne in razrahlja, ko protitok izključimo, se znova sesede.

 

Kaj je neposredna filtracija?

To je postopek filtracije brez dodatka koagulanta, če zaradi relativno čiste surove vode ta ni potreben.

 

Kaj je počasni filter?

Imenujemo ga tudi biološki oziroma angleški filter. V nekaterih primerih se  na površini filtrov razraste t. i. biološka membrana, ki pripomore k odstranjevanju delcev, poleg tega pa se v njej razgradijo še razgradljive organske snovi. Filter zahteva mnogo večje dimenzije in drobnejšo granulacijo. Je zelo učinkovit in preprost za upravljanje. Ko se prepustnost zmanjša, mehanično odstranimo vrhnji sloj, potem pa filter potrebuje še nekaj časa, da dozori, kar pomeni, da se biološka membrana znova razvije.  Pri tej filtraciji koagulantov ne dodajamo.

 

Kaj je diatomejski filter?

Pri filtrih iz diatomejske zemlje (drobni ostanki morskih organizmov) vodo pomešamo z diatomejsko zemljo in jo s tokom porinemo oziroma naložimo na membrano, kjer se oblikuje filtracijska plast. Filtri se hitro mašijo (zato tudi niso primerni za uporabo skupaj s koagulanti) in pogosto prebijajo, ker so nanesene filtracijske plasti tanke.

 

Kaj je membranska filtracija?

Ločevanje z membranami pri čiščenju tekočin ali plinov ni nov postopek. Filtracijske membrane lahko razdelimo glede na velikost por. Ultrafiltracija zadrži viruse in bakterije ter  največje molekule, zato je dovolj zanesljiva že dezinfekcijska metoda. Večje pore in zato večjo prepustnost imajo mikrofiltri, medtem ko so  pore pri nanofiltraciji manjše, pri reverzni osmozi pa še manjše. Pri reverzni osmozi se raztopljene trdne snovi, ioni in molekule ločijo s polprepustno membrano in tlakom.

 

Kakšne filtre še poznamo?

V mikrobioloških laboratorijih je znana fizikalna odstranitev mikrobov kot metoda dezinfekcije ali celo sterilizacije; klasični so npr. keramični-porcelanasti (Chamberlandovi) filtri ali filtri iz fine stisnjene diatomejske zemlje (Berkefeld), Seitzovi filtri so iz prepletenih azbestnih vlaken. Mogoče so tudi različne kombinacije z drugimi postopki čiščenja.

 

Kaj je adsorpcija?

Ponavadi je treba uporabiti posebna namenska adsorpcijska sredstva, npr. aktivno oglje, ki je lahko v zrnati (granulirani) obliki, G-filter in P-aditiv v praškasti obliki. Uporabimo jih lahko za odstranjevanje vonja, okusa ter množice organskih kemikalij, tudi kloriranih produktov, radona ... Oglje je lahko iz kosti, lesa, premoga. Aktivno oglje ima majhne pore, s čimer se povečajo adsorpcijske zmožnosti.

Biološko aktivno oglje imenujemo tisto aktivno oglje, na katerem se razraščajo mikroorganizmi in pri katerem biološki mehanizmi čiščenja v primerjavi z adsorpcijskimi postanejo pomembnejši.

 

Kaj je ionska izmenjava?

Ionska izmenjava je najpogosteje uporabljena tehnologija za odstranjevanje ionov, ki povzročajo trdoto vode. V pitni vodi, ki priteka iz naših pip, je raztopljena določena količina soli. To najbolje vidimo, ko nam povre voda in na dnu posode ostane bel prah (vodni kamen). Ionski izmenjevalec ga fizično odstranjuje in s tem ščiti cevi vodovoda in nanj priključene naprave, zagotavlja pa tudi lažje čiščenje in manjšo porabo čistil. 

Priprava vode je način obdelave, s katero se zagotovita njena skladnost in zdravstvena ustreznost.

Dezinfekcija vode

Dezinfekcija ali razkuževanje pitne vode je postopek, s katerim uničujemo bolezenske mikroorganizme. Z razkuževanjem pitne vode preprečujemo širjenje nalezljivih bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi v pitni vodi. Zaradi tega je dezinfekcija večinoma nujen postopek v pripravi pitne vode.

 

Kako pitno vodo dezinficiramo?
Za dezinfekcijo pitne vode se ponavadi uporabljajo različna kemijska sredstva: plinski klor, hipokloritne spojine, klorov dioksid, ozon in fizikalni postopki, kot so UV-sevanje, ultrafiltracija, prekuhavanje.

Kako razdelimo dezinfekcijo glede na mesto delovanja?
Dezinfekcijo lahko glede na mesto delovanja razdelimo na primarno in sekundarno. Primarna dezinfekcija je namenjena uničenju bolezenskih mikroorganizmov v surovi vodi, torej v procesu priprave, zato poteka na mestu priprave vode. Sekundarna dezinfekcija preprečuje razrast bakterij in ščiti vodo pred dodatnim onesnaženjem v omrežju. Lahko jo imenujemo tudi rezidualna dezinfekcija in poteka v sistemu distribucije. Dezinfekcijska sredstva so pri postopkih lahko različna. Največkrat postopek primarne dezinfekcije zagotavlja hkrati rezidualno delovanje.

Kaj zahtevamo od dezinfekcijskega sredstva?
Dezinfekcijsko sredstvo naj bi ustrezalo naslednjim pogojem:
• uniči vse mikroorganizme (bakterije, viruse, praživali) v različnih pogojih in v
  sprejemljivem času,
• je nestrupeno oziroma nemoteče za človeka in živali,
• je poceni, varno ter preprosto za uporabo in ravnanje,
• zagotavlja rezidualno delovanje in omogoča preprost nadzor.

Ali je dezinficirana voda škodljiva za zdravje?
Dezinfekcijska sredstva ne reagirajo samo z mikroorganizmi, temveč tudi z drugimi sestavinami vode, pri čemer nastajajo nekatere nove snovi  – stranski produkti dezinfekcije, ki so za zdravje lahko nevarni. Po kloriranju npr. nastanejo trihalometani.

Kako deluje ozon?
Poleg dezinfekcije ozon oksidira oksidabilne anorganske in organske snovi, odstranjuje barvo, vonj in okus. Ker nima rezidualnega delovanja, ga lahko sekundarno kombiniramo s kloriranjem. Po ozoniranju nastane veliko novih spojin, med katerimi so tudi mutagene in kancerogene. Če je v vodi, ki jo obdelujemo z ozonom, bromid, se tvori bromat.

Kaj bi moral zagotavljati upravljavec, če ne izvaja dezinfekcije pitne vode?
Če je surova voda takega porekla in take potrjene kakovosti, da v njej ne moremo pričakovati mikrobiološkega onesnaženja, če je omrežje varno, pretok stalen, porabniki hitro doseženi, potem se dezinfekciji lahko odrečemo. Tako stališče mora v celoti potrjevati nadzor, torej stalno zdravstveno ustreznost in varnost oskrbe, vključno z ekološko epidemiološko varnostjo.

Z dezinfekcijo pitne vode preprečujemo širjenje nalezljivih bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi v pitni vodi.

Pogoji za izvedbo dezinfekcije vodovodne napeljave

Dezinfekcijo je treba naročiti najmanj pet dni pred izvedbo dezinfekcije.

  1. Objekt mora biti končan. Vse pipe in odtoki morajo biti priključeni.
  2. Vodovodno omrežje mora biti izvedeno tako, da je mogoče dodajanje dezinfekcijskega sredstva na enem, po potrebi pa tudi na več mestih (pred vodomerom morata biti nameščena ventil in t. i. T-kos). Vodovodno omrežje ne sme imeti mrtvih krakov.
  3. Izveden mora biti tlačni preizkus vodovodne napeljave.
  4. Vodovodno omrežje mora biti tik pred dezinfekcijo temeljito izprano. Izpiramo ga toliko časa, da na vseh izlivkah priteče bistra voda (organoleptično čista, to je na oko čista voda brez vonja).
  5. Naročnik mora izvajalcu pred kloriranjem omogočiti pregled in proučitev vodovodne ter hidrantne napeljave oziroma pregled načrtov izvedbenih del.
  6. Pri izvedbi dezinfekcije mora biti prisoten odgovorni izvajalec vodovodne napeljave, ki je do podrobnosti seznanjen s stanjem in opravljenimi deli na vodovodnem in hidrantnem omrežju.
  7. V času trajanja dezinfekcije se voda ne sme točiti, izvajalec dezinfekcije pa mora priskrbel pisno obvestilo o prepovedi uporabe vode.
  8. Minimalni čas trajanja dezinfekcije pri manjših objektih je tri ure, pri vseh drugih objektih pa 12–24 ur; koncentracija dezinfekcijskega sredstva zanaša 5–10 mg Cl2/l.
  9. Število odvzetih vzorcev: manjši objekti (odvzamejo se le vzorci za bakteriološko preiskavo pitne vode, število odvzetih vzorcev je na največ 1/3 izlivnih mestih (pip)), drugi objekti (večja omrežja za oskrbo naselij, ulic ali njihovih delov, večji stanovanjski kompleksi, bolnišnice, zdravstveni domovi, zdravstvene ambulante, šole, vrtci, hoteli, večji gostinski obrati s kuhinjami): vzorci se odvzamejo 2-krat, prvič za bakteriološko preiskavo in za analizo mineralnih ola, drugič pa za bakteriološko preiskavo in kemijsko analizo.
  10. Pri vzorčenju se odvzame tudi t. i. kontrolni vzorec pitne vode iz omrežja, in sicer pred vodovodno napeljavo, ki jo dezinficiramo, če je to le mogoče. Kontrolni vzorec se vzame za primerjavo predvsem pri tistih vodovodih, pri katerih je pitna voda pogosto neustrezna. Da je bila dezinfekcija uspešna, se šteje v primeru, da so bakteriološki izvidi pitne vode, ki smo jih odvzeli iz vodovodne napeljave po dezinfekciji, ustrezni oziroma enako kontaminirani kot kontrolni vzorec.
  11. Potrdilo o dezinfekciji se izda po končani preiskavi zadnjih vzorcev pitne vode (minimalno potreben čas za bakteriološko in kemijsko analizo pitne vode).

 

V primeru, da zahteve pod točkami 1–7 niso izpolnjene, se dezinfekcija vodovodne napeljave ne more izvesti.

V času trajanja dezinfekcije se voda ne sme točiti.

Kloriranje pitne vode

Kloriranje je najpogosteje uporabljen postopek dezinfekcije pitne vode. Klor uniči bakterije in nekatere viruse, v običajnih uporabljenih koncentracijah pa ne uniči parazitov. Voda naj bo v stiku s klorovim sredstvom vsaj 30 minut. Po zaključku reakcij mora obdržati nekaj prostega preostalega (rezidualnega) klora. Koncentracija prostega preostalega (rezidualnega) klora v vodovodnem omrežju po opravljeni dezinfekciji naj znaša od 0,3 do 0,5 mg/l, lahko pa je tudi nižja, če glede na okoliščine upravljavec zagotavlja stalno mikrobiološko skladnost pitne vode. Po stališču Svetovne zdravstvene organizacije znaša izračunana zdravstvena smerna vrednost prostega preostalega klora 0,5 mg/l vode.

Kaj je hiperkloriranje?
Hiperkloriranje (tudi klorni šok) je oblika dezinfekcije bodisi vode bodisi elementov vodovodnega omrežja (rezervoarja, cevi ipd). Odločitev za hiperkloriranje vode temelji na podobnih kriterijih, ki veljajo tudi za prekuhavanje vode. Za hiperkloriranje omrežja se odločimo, da preprečimo ali odpravimo neskladnost pitne vode, ki lahko izhaja iz omrežja, npr. po novih delih, sanacijah, onesnaženjih. Pri postopku se uporablja precej višje koncentracije klorovega sredstva kot pri običajnem kloriranju, pogosto več kot desetkrat višje (tj. več kot 5 mg/l). V času izvajanja hiperkloriranja je uporaba vode prepovedana.

Kaj je kontaktni čas?
Za uničenje mikroorganizmov v primarni dezinfekciji je treba zagotoviti primerno koncentracijo dezinfekcijskega sredstva – C (mg/l) ter ustrezen čas za delovanje – t (min); ta čas imenujemo kontaktni čas (C.t). Če je koncentracija dezinfekcijskega sredstva večja, je kontaktni čas lahko krajši. Kontaktni čas lahko zagotovimo v rezervoarju ali omrežju.

Kaj je dekloriranje vode?
Če je količina rezidualnega klora previsoka, ga je treba odstraniti. Postopek imenujemo dekloriranje in ga lahko izvedemo z aeracijo, adsorpcijo z aktivnim ogljem ali pa s kemijskimi sredstvi; za ta namen se največ uporablja natrijev tiosulfat ali žveplov dioksid.

Zakaj je pomembno spremljanje reziduala oz. prostega preostalega klora?
Če pride do naknadnega onesnaženja vode, rezidual dezinfekcijskega sredstva (če gre za kloriranje je to prosti preostali klor) reagira z onesnaževali in se pri tem porabi. V vodi reziduala takrat ne dokažemo ali pa ga je precej manj. Spremljanje reziduala omogoča spremljanje podatkov o varnosti vode.

Kako določamo klor v pitni vodi?
Za določevanje koncentracije prostega preostalega klora v vodi uporabljamo metodo, pri kateri je treba vodi najprej dodati reagent DPD. Ta je lahko pripravljen v obliki tablet ali tekočine. Reagent DPD  pri reakciji s klorom v vodi daje rdeče obarvan kompleks. Metoda je primerna za določanje klora v vodi v koncentraciji okvirno od 0,1 do 6,0 mg/l.

Ali je voda v Sloveniji klorirana?
V Sloveniji obveznost dezinfekcije ali kloriranja pitne vode ni predpisana. Potrebo po dezinfekciji in njene načine ugotovi upravljavec sistema za oskrbo s pitno vodo za vsak način oskrbe posebej. Upravljavec mora zagotavljati skladnost pitne vode, kar velja tudi za nastanek neželenih snovi po kloriranju.

Kako vemo, ali je naša pitna voda klorirana?
Podatke o dezinfekciji oz. kloriranju vam lahko posreduje vaš upravljavec sistema za oskrbo s pitno vodo.

Prag za vonjanje klora v pitni vodi je okoli 0,6 mg/l, nekateri ljudje pa ga zaznajo že pri koncentraciji 0,2 mg/l. V topli vodi je vonj intenzivnejši. Če ima pitna voda vonj po kloru, se pri pitni vodi to ne obravnava kot neskladnost.

Kaj nam v neznanem okolju lahko pove vonj vode po kloru?
Tak vonj nam z veliko verjetnostjo  lahko pove, da je voda mikrobiološko varna oziroma varnejša za uporabo kot voda, ki  tega vonja nima.

Kako je z uporabo joda za dezinfekcijo pitne vode?
Predvsem v izrednih razmerah ali na potovanjih jod lahko uporabimo. Uničuje večino patogenih mikroorganizmov, za uničevanje cist Giardie pa je potreben daljši čas, zato proti kriptosporidijem ni učinkovit. Uporaba joda za dezinfekcijo vode ni priporočjiva za otroke, nosečnice, ljudi z boleznimi ščitnice in ljudi z alergijo na jod, razen če ji ne sledi odstranjevanje joda, npr. z aktivnim ogljem. Jod v vodi okušamo pri koncentraciji približno 0,15 mg/l. Kot sredstvo za dezinfekcijo pitne vode se pojavlja v 4 oblikah: jodova tinktura (2% raztopina – uporabimo 5 kapljic/liter), jod (kot 10% raztopina), jodove tablete in jodova smola (trijodid, pentajodid). Dezinfekcija se izvede po navodilih proizvajalca; če ima voda 25 °C, mora trajati mora vsaj 30 minut,  in dlje, če je temperatura vode nižja.

Zakaj je jod sicer pomemben?
Jod je esencialni element, potreben za tvorbo hormonov ščitnice. Čezmeren vnos se kaže kot zmanjšano delovanje ščitnice (hipotiroza) ali pa povečano (hipertiroza). Mogoče so preobčutljivostne reakcije ali zastrupitev. Smerna vrednost za jod v pitni vodi ni določena, je pa potrebno opozorilo pri uporabi joda kot dezinfekcijskega sredstva za pitno vodo.

Kloriranje je najpogosteje uporabljen postopek dezinfekcije pitne vode, s katerim se uničuje bakterije in nekatere viruse.

Kislost vode

Kislost vode določimo zelo preprosto. Potrebujemo trak za testiranje, ki ga lahko kupimo v prosti prodaji. Potopimo ga v vodo. Ko se obarva,  glede na priloženo barvno lestvico lahko ugotovimo stopnjo kislosti. Kislost določamo z vrednostjo pH. Pri pH = 7 je voda nevtralna. Kadar je pH manjši od 7, je kisla, če pa je pH med 7 in 14, je voda bazična (alkalna). Alkalna voda je močan antioksidant, ki odstranjuje proste radikale iz telesa in nevtralizira zelo škodljive oksidante.

 Ugotavljanje pH vode

Čezmerna zakisanost telesa se zmanjša in tako postane prva obrambna linija našega zdravja mnogo uspešnejša. Zaradi dvakrat manjše velikosti klastrov (skupin) vodnih molekul, kot jih ima voda iz pipe, je hidracija telesa hitrejša in intenzivnejša, čaji, napitki in hrana pa so bistveno izrazitejšega okusa.

 

  • Pitje alkalne vode je najboljša preventivna zaščita pred kancerogenimi obolenji.
  • Znižuje nivo sladkorja v krvi in niža previsok krvni tlak.
  • Ščiti pred osteoporozo oziroma jo zavira.
  • Blaži srčno-žilne težave in razstruplja telo.

 

Kisla voda, ki je stranski proizvod ionizacije vode, se uporablja kot odličen naravni sterilizator pri čiščenju, higieni, konzerviranju hrane, ustni higieni, negi obraza, kože in las.

 

Na kakovost vode vpliva tudi njena kislost. Kislost vode merimo z negativnim logaritmom koncentracije vodikovih ionov. Koncentracijo ionov izražamo s pH, pri čemer je kislost tem večja, čim nižja je vrednost pH.

Vir: eRevija</

Alkalna voda je močan antioksidant, ki odstranjuje proste radikale iz telesa in nevtralizira zelo škodljive oksidante.

Na vrh